Končala se je v nedeljo 30.8.2015 nekako ob 16:30 z odhodom zadnjega otroka.
Celotna prireditev je potekala v dveh delih, torej v dveh skupinah otrok, časovno razdeljena na dva termina.
Prva skupina je bila na Mašunu od 26.8.2015 do 28.8.2015, nato pa so se zvrstili otroci druge skupine, ki je svoje delo zaključila 30.8.2015. Skupine otrok so se dodobra prekrivale, saj je od skupno 15 otrok prve skupine, poletno šolo, nadaljevalo v drugi skupini kar 9. Pridružila pa sta se jima še dva nova. Tako smo imeli v drugi skupini 11 otrok. Od tistih šestih, ki so odšli je bilo kar nekaj takih, ki so želeli ostati še v drugem delu, a so starši že imeli drugačne načrte.
V prvi skupini smo imeli štiri mentorje, v drugi pa pet, zadnji dan se nam je pridružil še Gumby. Nekateri smo bili tam ves čas, drugi pa so prišli po potrebi.
In kaj smo ustvarjali v tem času ?
V sredo smo se, otroci med seboj in z nami spoznali, zakurili smo ogenj in pekli krompir. Otroci so se seznanili z redom, ki naj bi na takem taboru veljal.
Nekateri so že bili na Mašunu, drugi pa v pomladni šoli v Bovcu, nekaj je bilo tudi povsem novih obrazov. In slednji kar niso mogli verjeti, da jih ne bo nihče podil spat. So se pa malo nakremžili ob tem, ko sem povedal, da je vstajanje ob 7:00. Potem so se malo nasmejali, ko sem omenil, da jih bom ob 7:10 vlekel za noge s postelje, … No pa kremženje ni bilo namenjeno uri ampak dejavnosti, ki je potem sledila – telovadbi. In ne le klasični telovadbi, temveč tudi teku. Razlaga, da je naše delo predvsem delo z glavo, zato je treba možganom pripeljati kisik je sicer pomagala, a navdušeni vseeno niso bili.
Četrtek je bil v glavnem delaven. Otroci so sestavljali radio, ki je objavljen v 27 številki revije Elektronik. Večina je že spajkala. Torej naj bi “znali”. Nekatere pa je bilo treba naučiti povsem od nule. Še enkrat se je pokazalo, da imajo otroci izjemno sposobnost učenja. Sestavljali smo tako, da je celotna skupina končala posamezno fazo, šele nato smo šli dalje. Pri takem načinu dela morajo tisti, ki so boljši čakati počasnejše. To pa ni nujno slabo, saj smo mentorji otroke usmerjali v to, da boljši pomagajo slabšim. Skupina je krasno funkcionirala. Delali smo zunaj, v naravi. Na debelih lesenih mizah in prav takih klopeh. Okrog poldan nas je sicer obiskalo direktno sonce in smo se morali malo umikati. Po kosilu pa je nujno senco že poskrbela sosednja skupina smrek. Sicer pa je Mašun na nadmorski višini okrog 1000m. Temu primerne so temperature. Nikomur ni bilo vroče. Mraz pa tudi ne. Zvečer je grel kres, zjutraj telovadba.
Opoldan smo bili z gradnjo približno tule. Manjkalo je še najhuje. Še dobro, da otroci niso že na začetku vedeli kako hudo je prispajkati tiste diodne valjčke. In še dobro, da smo s seboj imeli nekaj viška. Tu se je potem hitro videlo kdo je spajkal že prej in kdo prvič.
Sledilo je kosilo, kjer mi je kuharski mojster iz Mašuna pripravil posebno presenečenje. Ker vedo, da sladke torte ne smem, sem, kot se volku spodobi, dobil torto iz mesa. Ena sama svečka menda velja za 10 let, kar nekako drži glede na mojo življenjsko pot. Malo smo se razmigali in pretegnili noge, ter nadaljevali z delom.
Elementi, ki so na zgornji strani ploščice niso tako kritični, zato smo taktiko step by step opustili in dali otrokom vse ostalo, kar radiu pritiče. No tu so boljši malo pohiteli in prvi radio, ki je zaigral je sestavila devet-letna Ina. Vsekakor je to bilo presenečenje dneva. Tako smo potem v tem dnevu spravili do glasu še osem, torej skupaj devet radio-tov, kot rad reče Matjaž Vidmar. Delali smo dokler se je dalo, a kaj ko je bilo treba celo na večerjo in takrat se tema hitro spusti. In prav je tako. Nekaj mora ostati tudi za naslednji dan. Nekateri so bili res utrujeni, a kres tudi ni kar tako. Poiskali so si mesto, kjer so imeli oboje – počitek in kres.
Petek je bil dan za odhod. No ne vseh, a nekateri so odšli, torej je radio moral biti končan. Zato so tudi otroci pohiteli s sestavljanjem. Na slikah se vidi trenutek, ko smo razdeljevali še preostale elemente. Tisti, ki so imeli radio že narejen se niso dolgočasili. Vsi so imeli bogato tehnično navdahnjeno domišljijo. n to lahko opazujemo tu, ko se je eden njih domislil radio nadgraditi. Iz embalaže od napajalnikov je naredil škatlo, prva palica iz sosednjega grma, pa je postala opora za anteno. Mučilo ga je edino to, kako bi naredil anteno, ki bi bila zložljiva. 
Še ena izvedba nadgradnje radia. Ja tu bi seveda morali imeti plastične škatle, ki so mnogokrat embalaža sladkarij. Tako bi razen radia imeli še čokolado. Se bomo spomnili naslednjič.
Sprejemnike je bilo treba še poglasiti, kar smo naredili z mečkanjem tuljave. Nekatere tuljave so imele kakšen ovoj preveč, pa jih je bilo potrebno pomečkati malo bolj. V grobem so to naredili že otroci sami, ker so hitro ugotovili kateri dve postaji morata biti slišni ob skrajnih dveh legah potenciometra za iskanje postaj. Za bolj natančno nastavitev pa sem uporabil kar osciloskop, ki je tokrat služil namesto frekvenc metra. Medtem, ko so radijski sprejemniki čakali na pregled z osciloskopom, so se otroci zabavali z razstavljanjem in ugotavljanjem kaj je kaj. Po nekatere so prišli starši. Pa je niso ravno poceni odnesli. Starši namreč. Morali so sestaviti utripajočo led luč.
To je bilo smeha in veselja, ko so otroci ugotavljali kdo je bolj neroden. Medtem, saj časa je bilo še nekaj smo za tiste, ki so odhajali organizirali izdelavo jedkanice. Ostali smo se lotili programatorja, ki ga bomo potrebovali naslednji dan. Pilotni primerek, ki ga je sestavil forest70 ni deloval in imeli smo problem. Tudi sam nikakor nisem odkril napake. Nerodno je bilo, ker nismo vedeli ali bo programator, ki ga bodo otroci sestavljali sploh deloval. Tako sem se takoj po večerji odpravil domov. Že drugič v dveh dneh. Pred tem sta namreč izpustila dušo dva od napajalnikov. In radio vendar mora imeti napajalnik, saj drugače ne dela!
Tako sem že drugič zamudil kres in pečen krompir 
Saj je iz Mašuna do mene cela ura vožnje, pa še ena nazaj, vmes pa iskanje napake. Ko smo se vrnili smo presenečeno ugotovili, da so celo otroci imeli dneva dovolj. Vsi so že (skoraj) spali.
Sobota. Vsi smo že malo zmatrani. Še dobro, da smo prejšnji dan dobili sveže okrepitve – S54mtb in mirkatmir, enkrat dopoldan pa se je z motorjem pripeljal še gumby. Otroci, ki so bili tu so seveda želeli programirati, pa sem jim povedal nekaj o jezikih. Vse smo obdelali, naravne in umetne, predvsem take, ki so namenjeni mikrokontrolerjem, spustili smo pa goveje, svinjske in tiste na čevljih.
No saj bi začeli takoj z izdelavo programatorja, a je bilo treba počakati, da sonce posuši še tisto malo vlage, ki je ušla našim papirnatim brisačam. Lesene mize so bile namreč od rose in vlage povsem premočene.
Forest70 je vodil sestavljanje programatorja, ki je na prvi pogled precej nezahteven projekt. Pa je res? Ja bi bil, če nebi vseboval dveh čipov z precej gosto posejanimi nožicami. In pri tem Če se je ustavilo. Marsikomu. Marsikdo je pa tudi presenetil. Število delujočih programatorjev se je počasi povečevalo, število otrok, ki so že končali ta nujno potreben pripomoček pa tudi. Naraščalo je tudi število takih, ki s se zagnali na računalnik in igrali igrice kot, da smo na kakem LAN partiju.
To mi seveda ni bilo všeč, pa so se otroci prilagodili,… Ko sem odhajal proti gostišču se je slišalo: Daj hitro. Ne, ti postavi strežnik. Ne meni ne dela,… in je bil špil.
Dokler niso vsi imeli programatorjev nismo začeli s programiranjem oziroma instalacijo, zato smo delali jedkanice. Tako je videti slon, naslonjen na FR4 proti svetlobi.
Z izdelavo jedkanic se lahko zelo dobro naučimo kaj moramo paziti pri izdelavi tiskanih vezij. Otroci so res pazili, da tonerja ne odrsajo z nohti. Tudi jež ni bil nič manj zanimiv. Sliko smo seveda potem obrusili na ustrezno dimenzijo.
Popoldan nas je obiskal čuden tič. Bil je Matjaž Vidmar, ki je z letalom naredil kar nekaj krogov nad nami. No programatorji so sestavljeni in preizkušeni, vse dela. Zdaj je treba instalirati CodeVsionAVR in Atmel Studio 6.2. S prvim ni bilo nobenega problema. Atmel Studio pa zahteva prenos ogromne datoteke z interneta. Imeli smo sicer 4.5M/s a se je izkazalo, da to še zdaleč ni dovolj, še posebej ne, če to počne 11 otrok istočasno, zraven pa se naveličajo čakati in se gredo paralelno igric preko interneta. Tu smo imeli kar nekaj težav. Bilo je nekaj računalnikov, pri katerih je instalacija uspele le, če si jo izvajal z administracijskimi pravicami. Bil je celo tak, da instalacije nismo uspeli narediti. Eden je celo odpovedal poslušnost in je za kazen menda že včeraj končal na servisu.
Kljub temu smo uspeli. Tisti, ki niso zaradi česar koli imeli svojega računalnika so pa delali s svojim sosedom, saj so se zelo hitro spoprijateljili med seboj.
Celo kres se je ta dan moral umakniti, saj je bilo programiranje in prižiganje lučk bolj zanimivo. Še bolj zanimiva je izjava enega najhujših uporabnikov igric: Ojoj, zakaj nisem jaz že prej vedel za tole. To me hudo zanima. Škoda, ki sem zapravljal čas z igricami. Najprej sem mislil, da gre to na moj račun. A sem naslednji dan izvedel, da je do štirih zjutraj programiral LED diode, da naredijo kačo, ki se giblje sem ter tja,….
Ker smo bili v Jurčku, tako se okrogli hišici v gozdu reče, do nekaj čez 23-seto uro, sem jih nagradil s tem, da naslednji dan, (ker je nedelja) ni telovadbe in da spijo do osme ure. Kakšna je bila reakcija pa raje ne povem. Vsi indijanci bi bili veseli. In smo tudi bili, saj se je dodatna ura zjutraj res prilegla.
V nedeljo sem končno ugotovil, da so utrujeni tudi nekateri otroci. Predvsem mlajši in tisti, ki so odkrili čar programiranja ponoči, ko te nihče ne moti. Spet drugi, so vstali krepko pred osmo in so se do osme že razmigali.
Nedelja je bila zadnji dan našega druženja, zato nas je čakalo kar nekaj “finalnih” opravil. Še enkrat smo pregledali vse programatorje. Prejšnji dan je zmanjkalo časa in energije, pa smo sedaj odkrivali to kar smo prej spustili.Tudi kakšno površnost smo našli, programator je sicer deloval a le začasno, pa še to občasno – slika pove vse.
Eno od ne tako nepomembnih finalnih opravil je bilo tudi pospravljanje. Pa ne le naše krame, temveč predvsem okolice. Pobrali smo vse plastenke, papirčke in sploh vse, kar smo tja prinesli, pa potem nismo več potrebovali. Pri vsem tem seveda ni zmanjkalo časa za programiranje. Ledice so besno utripale na tisoč in en način. Tudi vprašanj ni manjkalo in šola bi se mirno lahko nadaljevala še vsaj naslednje tri dni.
Ni bilo druge, udeležencem sem obljubil, da bomo na forumu odprli rubriko za juniorje. Upam, da niso preveč neučakani, ker je še ni. V parih dneh bo.
(zapisal VolkD)
