“Poglej, noče dol” je bila izjava mladega nadobudneža, ki je poskušal spraviti majhen smd element iz namagnetene pincete. Ni bil edini. Pomagala mu je cela četica mladine, ki se je udeležila vikend delavnice na Mašunu.
[jwplayer mediaid=”1166″]
V petek 29.8.2014 se je na Mašunu zbralo 13 otrok in 5 mentorjev.
Starostna struktura otrok je bila med 10 in 16 let, vsi so si želeli še zadnji lep vikend pred začetkom šole. In so ga dobili! Ne samo, da smo vse zelo dobro organizirali in pripravili veliko dejavnosti. Še celo vreme nam je uspelo! Kljub dežju prej in potem, smo imeli ravno te dni čudovito vreme.
Že prvi večer je bil zanimiv, z izjemo neljubega predavanja, da tu alkohol in cigareti ne bodo prisotni. Tudi maček Max ni želel biti preganjan :). Kasneje je kazalo na boljše. Ogenj, na palice nabodene klobase in krompir iz žerjavice … Prvi dan je potekal vredu, mladina je bila navdušena, da jih ne bo nihšče podil spat.
Naslednji dan se je vstajalo ob 7:00 do 7:15 in potem je sledila malo manj ljuba dejavnost – telovadba in tek po učni poti na Mašunu (1700m). Sledilo je umivanje (nekateri so to preskočili) in zajtrk (tega ni pa nihšče preskočil :D). Nadaljevali smo z izdelava izdelka – merilnik elektromagnetnega polja. Mladini se ni sanjalo kaj bi to bilo. V glavnem kup SMD uporov, še nekaj bolh in stonog je bilo potrebno prispajkati na vezje. Vzelo nam je cel dopoldan in še del popoldneva. Vmes je bilo kosilo. Pohvaliti gre gostišče za izvrstno hrano (ampak nekdo ni maral testenin 🙁 ). Potem je bilo treba te izdelke spraviti v življenje, a se je mentorjem nekaj zataknilo okrog programatorja … Prisotna je bila tudi lubenica, ki je poskrbela, da nam ni bilo dolgčas.
Končno smo spravili naprave k življenju. Nekatere so celo delale v prvem poskusu. Obiskal nas je tudi Prof. Dr. Matjaž Vidmar, ki je pripravil predavanje o satelitih. Sateliti so sateliti. Ogromno elektronike, ki mora biti vrhunsko pripravljenja. Nas so bolj zanimale rakete in goriva, ki se uporabljajo pri njih. Po večerji je bil že preizkušeno dober ogenj s klobasami in krompirjem.
Naslednji dan je bil naporen, vsaj za polovico udeležencev, če ne že za vse. To, da ni omejitve kdaj je potrebno v posteljo so nekateri vzeli malo preveč zares in so zaspali šele nekje proti 4-ti uri zjutraj.
Tega sicer naj nebi vedel nihče, a je izkušen mentor Volk le nekako posumil in naslednje jutro prevzel telovadbo osebno. Še dobro, da ni bil zloben in ni poslal te skupine na še en krog ( 1700m) teka. Kljub temu, mislim, da so se tokrat umili vsi (ker bi drugače preveč smrdeli).
Dve skupine. Vsi delamo. Niti za tekmovanje ni časa. Preveč novega je. Joj, tule sem en upor izgubil, kar skočil je. Aha, sem ga že našel ( in to na gozdnih tleh v podrasti). Dal ugotavlja, da je spoj kar dober …
Preostali del dneva je minil kot blisk. Letali smo z multikopterjem, ponovno programirali naše naprave, jih nadgradili, da se je ob zamahu izpisalo ime posameznika. Spoznali smo tudi zračno tekmovalno pištolo, s katero smo tudi streljali. Nekateri so se kar odrezali, za druge je bila ob pomanjkanju mišic, težak zalogaj. Vsi pa smo dobili svojo tarčo za spomin.
Kmalu po 15-ih so že prišli starši in že je bilo poletnega tabora elektronikov konec. Še stisk roke in obljube, da se naslednje leto vidimo ponovno …
Gal vodi telovadbo. No ja, saj bo. “Razmigat” se je pač treba. Ampak ob sedmih zjutraj? In naslednji dan ni bilo več šale. Takrat smo se pa res razmigali.
In potem smo “tekli”. Ampak se vidi, da se nam ni preveč dalo.
Aha, še malo pa bo. Tale mali vrag noče lepo stat. Aha, zdaj sem ga postavil prav. Še z drugega konca ga prispajkam. In potem še 10 drugih 🙂
Le še nekaj elementov pa bo….
No takole – upori za LED diode so vsi. Sploh ni tako težko.
No koment ! Tale si domišlja, da je ninja.
Vilinska klop. V resnici pa smo se samo malo igrali z zelenim laserjem in dolgim časom osvetlitve.
Temu rečejo POW. Nimam pojma kaj pomeni, a je zanimivo. In naša naprava to zmore 🙂
Lačni. Še malo pa bo ( upam, da ne bo pašta).
Saj ne da bi bili lačni, večerja je bila dobra, ampak takole pečene klopase, pa tudi ne srečaš vsak dan.
Ogenj je vedno prijeten. In tu na Mašunu toliko bolj. Poletje gor, poletje dol, a večeri so bili hladni.
Tole je žerjavica. Ampak ni navadna. V sebi skriva kar nekaj pečenega krompirja.
Tale QQopter ali kaj za vraga že je, pa ni kar tako.
Joj neverjetno – pa to čudo je šisto pri miru, lebdi povsem na mestu.
Ha. ha, tule izgleda kot bi hotel Gumbija dvigniti. Tole mu pa ne bo šlo!
Pa ravno nad mano ? Tole res izgleda kot prava pošast.
Izgleda dobro, ampak s pravim se pa raje nebi srečal. Pa so tudi pravi doma v tej okolici. Le da smo zganjali tak kraval, da se prav gotovo niso upali blizu.
